Kolesarski in pohodniški izleti
in zanimivosti v okolici doma Burja
POLOTOK SEČA-SEZZA
Polotok Seča-Sezza leži med marino Lucija in Sečoveljskimi solinami. Na njegovem grebenu leži dom Burja. Okrog njega je speljana osvetljena peš pot, na samem rtu je postavljen fitnes na prostem, po celotnem polotoku je urejena plaža, na južnem delu je Stara ladjedelnica (oddaljenost: do 500 m).
PARK FORMA VIVA
Na severnem in zahodnem delu polotoka je galerija kiparskih del iz kamna. Letos je ta kiparski bienale obeležil 40. letnico delovanja. Vsaki dve leti se kiparji iz različnih držav srečajo in oblikujejo nove skulpture iz istrskega kamna. Kipe postavijo v senco oljk in cipres na samem polotoku. (oddaljenost: tik ob domu). Več...
VRT KAKTUSOV
Najštevilnejša zbirka kaktusov in debelolistnic v Sloveniji se nahaja le 0,5 km od doma. Za 1 € si jih lahko ogledate preko celega dne. Rastline lahko tudi kupite, saj imajo lastno vzgojo.
PIRAN
Sprehod po ozkih piranskih ulicah, mimo znamenitih hiš, cerkva in trgov, kjer so že v preteklem tisočletju hodili pomorski trgovci in ribiči ponuja veliko zanimivih kotičkov. Podrobnosti iz slovenske pomorske preteklosti in način življenja skozi stoletja si lahko ogledate s pomočjo arheološke, ribiške in pomorske zbirke, ki jih hrani Pomorski muzej Sergej Mašera.
Vabi tudi prenovljen Akvarij Piran z zbirko domačih primerov živalskih vrst. Zanimiva je tudi zbirka lupin polžev in školjk. Našli jo boste na Tartinijevem trgu 15. Do Pirana je 7 km, dostopno s kolesi ali peš, redno vozijo tudi lokalni avtobusi. Več ...
POREČANKA – PARENCANA
Porečanka – Parencana je kolesarska pot, ki je znana tudi kot Pot zdravja in povezuje mesta od Trsta do Poreča. Naš dom je približno na polovici celotne trase. Proga se je začela na tržaški postaji Sv. Andreja (Campo Marzio, kjer je danes železniški muzej), kmalu zatem se je pri Škednju odcepila od trase Bohinjske proge, stekla skozi Milje in v Škofijah vstopila na ozemlje današnje Slovenije. Najprej se je usmerila proti Dekanom, se obrnila proti Kopru in nato ob današnji obalni cesti dosegla Izolo, nadaljevala mimo današnjega Jagodja pod Belvederjem v Strunjan, skozi predor v Portorož in do Lucije ter do Sečovelj, kjer je premostila reko Dragonjo in vstopila na današnji hrvaški del Istre. Tam je najprej tekla proti zahodu proti vasi Valica, kjer je stala savudrijska železniška postaja, nato pa se je obrnila na vzhod proti notranjosti Istre, se povzpela mimo Buj do Grožnjana, blizu katerega je pri 293 m nadmorske višine dosegla najvišjo točko na celotni trasi. Zatem se je spustila do Livad, tam prečkala Mirno in se usmerila proti zahodu. Sledil je še en vzpon mimo Motovuna do Vižinade do Baldašev (273 m nad morjem), nato pa se je proga začela spuščati, stekla čez Višnjan in po 123 km celotne dolžine dosegla Poreč. S tem je bila ena daljših (če ne celo najdaljša) ozkotirnih železniških prog v Evropi.
Kljub prvotnim načrtom in prizadevanjem umaških oblasti ni bil nikdar zgrajen krak med Umagom in Valico, zato pa je povezavo s progo dobil Piran. Leta 1909 je bila med Piranom in portoroško postajo v Luciji (Portorož je takrat bil zdraviliški kraj in postajališče za goste so šele dve leti po odprtju proge uredili kar v zasebni vili) uvedena najprej povezava s trolejbusom, leta 1912 pa povezava z električnim tramvajem, ki je deloval vse do leta 1953. Več...
SEČOVELJSKE SOLINE: FONTANIGGE IN LERA
To sta stari in »novi« del solin. Sečoveljske soline so skupaj s Strunjanskimi solinami najbolj severne soline v Sredozemlju. Obsegajo okoli 6,5 ha površine na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije. Območje je bogato z rastlinskimi vrstami značilnimi za slana tla, kot so osočnik, grmičasti členkar in mrežica. Izredno pester je živalski svet ptic, saj je bilo tu ugotovljenih prek 270 vrst. Območje je zelo pomembno kot gnezdišče rdečenogega polojnika in male čigre ter rumenonogega galeba in beločelega deževnika. Jeseni in spomladi se v solinah ustavlja pestra druščina ptic na selitveni poti med Evropo in Afriko. Na območju je bogata kulturna in tehnična dediščina, ki odseva stoletno življenje in delo solinarjev. Sečoveljske soline so bile leta 1991 razglašene za krajinski park z odlokom občine. Dve leti kasneje je bilo območje vpisano na seznam mednarodno pomembnih močvirij pod okriljem Ramsarske konvencije, z novim odlokom leta 2001 pa je bilo območje krajinskega parka razglašeno na državnem nivoju. Območje Muzeja solinarstva je bilo istega leta razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. Leta 2003 je bila podeljena koncesija za upravljanje krajinskega parka in rabo naravne vrednote Sečoveljske soline podjetju Soline d.o.o.
Dostopi: po morju z ladjico iz Pirana ali Portoroža (ladja SOLINARKA) s parkirišča pri nekdanjih objektih Droge v Seči po kolovozu za mednarodnim mejnim prehodom Sečovlje – ob Dragonji. Mimo vodi tudi kolesarska pot. Več ...
STRUNJANSKE SOLINE
Strunjanske soline so bile zgrajene v naplavni ravnici potoka Roja in so bile le ene od treh obstoječih na območju današnje občine Piran. Na naplavni ravnici reke Dragonja so zgradili Sečoveljske soline, ustje potoka Fazan pa je služilo za oblikovanje Lucijskih solin, katere so zasuli, na njih pa danes stoji Zdravstveni dom in kup poslopij. Soline so delo človeških rok, nastale so na stičišču morskega in kopnega sveta, predstavljajo pa tako tehnični, kot etnološki ter ambientalno estetski spomenik. S stališča varstva pomembne pa so zlasti zaradi posebnih hipersalnih ekosistemov in redkih oblik življenja. Obiskovalcem se oko zagotovo rado ustavi na dveh slanušah ali halofitih, ki rastejo v solinah. Prvi je Navadni osočnik (Salicornia Europea), ki soline jeseni obarva v značilno rdečo barvo, druga pa je Ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium),ki ima cvetove vijolčasto-modre barve. Seveda, pa to nista edina pripadnika slanuš, ki jih srečamo v solinah.V Strunjanu so nekoč poleg Cerkve Marijinega prikazanja obstajale še tri cerkvice. Cerkev Sv. Krištofa, Sv. Duha (pri današnjem hotelskem kompleksu Salinera) in Sv. Bassa ( pri današnji Vili Tartini). Slednjo lahko zasledimo na starih razglednicah. V teh cerkvicah so molili za dobre letine soli in olja. Strunjanske soline so pa so nekoč imele svoje centralno skladišče proti nekdanji vili Tartini. Več ...
ZALEDJE SLOVENSKE ISTRE
Glavni kraji Slovenske Istre ležijo v neposredni bližini morja. Stare vasice, ki jih mora popotnik odkriti sam, skrivajo v sebi svojevrsten čar. Precej so urejene na novo, pa vendar se jih drži patina časov, ki tako vihrajo ob morju in segajo tudi sem. K doživetju pestrosti istrskega življenja prispevajo okusne istrske jedi ter domača refošk in malvazija, ki jih lahko najdete v eni izmed turističnih kmetij v Slovenski Istri. Če pa bi radi uživali v objemu neokrnjene narave in si nabrali nove energije za naporni ritem vsakdanjega življenja, so vam na voljo mediteranske vile, ki vam nudijo popolno udobje. Slovenska Istra je ena najsevernejših krajin, kjer še uspeva oljka. Zaradi klimatskih posebnosti je tukajšnje oljčno olje prepoznavno po značilni aromi in iskano zaradi ugodne sestave maščobnih kislin. V istrskih torklah lahko pokusimo sveže iztisnjeno deviško oljčno olje, v vinskih kleteh istrske vinske ceste, pa lahko poskusimo letošnji vinski pridelek. Več informacij o ponudbi v posameznih krajih Slovenske Istre dobite v 10-ih turistično informacijskih točkah (TIT-ih).
Nova vas
Leži na griču, ki se na zahodu spušča v dolino reke Drnice, na jugu pa v dolino reke Dragonje. Z imenom Villa Noua ali Villa Nuova jo viri omenjajo že od leta 1300. Pod tem imenom je tudi vrisana na prvem zemljevidu Istre 1525. V vasi stoji cerkev Marije Roženvenske (omenjena l. 1470), obnovljena v drugi polovici 18.stoletja. Zraven cerkve ločeno stoji 26 m visok zvonik s kipom sv. Jožefa iz leta 1896. V vasi sta spomenika padlim v drugi svetovni vojni . Domačini se večinoma ukvarjajo z vinogradništvom in oljarstvom, deluje tudi oljarna. Vas je kulturna dediščina.
Padna
Je vasica na griču, strnjeno pozidanih hiš, ki se na zahodu spušča v dolino Drnice. Prvotno je ležala pri pokopališču, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe iz rimske dobe. V pisnih virih se prvič omenja leta 1186 in je kot Padena vrisana na prvem zemljevidu Istre 1525. Znamenitost vasice je cerkev sv. Blaža (12. – 13. st.) z marmornatim podstavkom pod kropilnikom iz 9. st. Poleg njega stoji zvonik, ki so ga domačini zgradili 1885, obnovili pa 1992. V vasi je tudi galerija Božidarja Jakca, v kateri so razstavljene grafike in risbe tega velikega slovenskega slikarja. Vas je kulturni spomenik in je v celoti zaščitena.
Sv. Peter
Prva omemba vasi sega v začetek 11. st. Vas je v 13. st. priključena beneški republiki in kot S. Pietro dell'Amata leta 1525 vrisana na prvi zemljevid Istre. Cerkev Sv. Petra, ki je prvič omenjena 1579, hrani izjemen renesančni spomenik tj. kamnit reliefni oltar delo kiparske delavnice Pietra Lombarda iz Benetk. V vasi je zelo znana in obiskana Tonina hiša – etnološki muzej na prostem, kjer se v pritličju nahaja torkla (stiskalnica oljk), v nadstropju pa kmečka kuhinja in soba predstavljata način življenja v preteklosti.
Krkavče
Spet zelo blizu so Krkavče s svojo znamenito cerkvijo. Cesta iz Krkavč nas lahko pripelje v Koštabono, v vas treh cerkva. Prijazen košček Istre lahko vidite, če skočite do Hrastovelj in cerkvice z znamenitimi freskami, iz leta 1490. Pot vas lahko zapelje do Črnega kala, z nagnjenim zvonikom, ki je nekakšna slovenska Pisa.
Pridružite se nam v najboljši učilnici na svetu - v naravi.